O zboru

Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec so leta 1953 ustanovili takratni primorski študenti v Ljubljani, ki jih je družila skupna želja po petju in zabavi. Zboru so nadeli ime po enem največjih slovenskih cerkvenih in posvetnih skladateljev, Vinku Vodopivcu.

 

Pojemo predvsem pesmi slovenskih skladateljev, prirejene ljudske pesmi, pa tudi tujo in klasično zborovsko glasbo. Prvi uradni koncert je zbor imel leta 1954 v Kanalu, sicer pa imamo vsako leto približno dvajset koncertov, večinoma na Primorskem. Prvi koncert je običajno pred božičnimi prazniki v Rožni dolini, študentskem naselju v Ljubljani, že tradicionalni pa je tudi neuradni koncert na Prešernovem trgu, ki ga morebitnim mimoidočim priredimo po eni prvih vaj v sezoni. Takrat se prvič preveri pevsko znanje sveže krvi – brucev, saj se študentski naravi članov primerno na začetku vsakega šolskega leta nekaj pevcev zamenja. Nekateri starejši pevci odidejo, kljub temu pa, kot pravimo v zboru, ostanejo za vedno "vodopivci v pripravljenosti", ki so v zboru vedno dobrodošli ter tu in tam priskočijo na pomoč, še posebej pri vodopivski himni – Žabah, ki so nepogrešljiv zaključek vsakega koncerta.

 

Zbor so v njegovi zgodovini spremljali številni dirigenti, med njimi tudi nekateri, ki so danes posebej znani in cenjeni. Prvi dirigent zbora je bil Anton Nanut. Po njegovem odhodu l. 1958 je mesto dirigenta prevzel Marko Munih, za njim pa še številni drugi. Od leta 2014 zbor vodi Iztok Kocen.

Ena izmed značilnosti zbora so potovanja. Slovensko pesem smo Vodopivci ponesli v mnoge tuje države: Egipt, Ameriko, Kanado, Poljsko, Nizozemsko, Švedsko, Češko, Veliko Britanijo, Francijo in Južno Afriko. Redno se udeležujemo tudi državnih in mednarodnih tekmovanj, na katerih nemalokrat dosegamo kvalitetne uvrstitve.

Ime Vinko Vodopivec kakor po naključju zelo dobro označuje že prirojene navade zbora. Vino je tako kot v državni himni opevano in spoštovano tudi pri Vinkotih, kakor nas včasih (ljubkovalno) poimenujejo. Zmeraj pa se najde kdo, ki nas opomni, da smo pravzaprav vodo-pivci. Tega takoj poučimo, da je na prvem mestu ime in potem priimek. Torej smo najprej Vinkoti in šele potem vodopivci.

PAZ Vinko Vodopivec v Rožni DoliniZbor ostaja zvest svojemu prvotnemu namenu, gojenju ljubezni do slovenske glasbe. Kljub resnejšim projektom je vsakemu novemu članu kmalu jasno, da je bistvo zbora predvsem druženje in veselje do petja. Nemalokrat se tako zberemo tudi v času, ko ni pevskih vaj, pa naj bo to na kakšni študentski zabavi, koncertih drugih glasbenikov, ali pa kar pri kom doma, če nas povabi na domača pršut in vino. Če boste kdaj v Ljubljani ali kje na Primorskem zaslišali cel zbor mladih fantov, ki poje podoknico kakšnemu lepemu dekletu, je precej verjetno, da bomo to ravno vodopivci.